Nekaj o vzrokih za svetovne konflikte in vojne….

Image

Gostujoči blog – Guest post:

Vojne so teko rekoč človeška stalnica in človeka spremljajo od začetka njegovega razvoja pa vse do sedanjosti. Vzroki zanje so lahko različni; od pohlepa, do ljubosumja, sovražnosti, ali pa zgolj zaradi obrambe lastne suverenosti,kar pa je seveda kontra reakcija na zgoraj naštete dejavnike. Obstaja pa še en globlji razlog za njihov obstoj. To pa je človeška nepopolnost. To lahko tudi primerjamo s potjo skozi tunel na koncu katerega vidimo luč. Naša naloga je napredovati proti luči, zavedajoč se da je ne bomo nikoli dosegli. Pa vendarle smo z vsakim korakom bliže njej. Naš cilj je torej POT (filozofija Taoizma).

No v glavnem,v tem članku želim navesti nekaj mojih pogledov na »današnje« (ali pa večno) stanje v svetu.

Vsak,ki spremlja poročila, ali bere časopise, je priča vedno novim in novim stavkam,protestom,neredom,protivojnim manifestacijam,itd. Skratka splošnemu nezadovoljstvu svetovne javnosti. Kritike letijo na različne pomembne ljudi, države, korporacije,… Veliko slišimo o tako imenovanih teorijah zarote, ki pa po mojem mnenju le delno držijo (v bistvu želim povedati da niso eden in edini razlog za stanje kakršno je). Razložil bom tudi zakaj.

Vzemimo za primer Ameriški napad na Irak, ki ga je sprožila Busheva administracija leta 2003(tudi to le delno drži-Bush je dal v bistvu le zeleno luč-kasneje bom razložil zakaj). Iz televizije in časopisov so vsakodnevno pričali o glasnih protivojnih protestih tako v Evropi kot v Ameriki (v Islamskem svetu so seveda večinoma propagirali vojno proti Ameriki).Vedno bolj je prihajalo na dan, da Amerika napada Irak zaradi nafte in da je Iraško orožje za množično uničevanje le izgovor, s čimer se popolnoma strinjam. Tukaj pa pridemo do glavne teme v kateri bi želel nekoliko pokritizirati svetovno javnost, ali natančneje Evropsko in Ameriško javnost (tako imenovani »civilizirani«svet).

V zahodnem svetu tehnologija vedno bolj napreduje, s čimer pa se vedno bolj zvišuje globalni življenski standard. Če se samo spomnim mojega otroštva;vsaka družina je imela po en avto,ali pa še to ne. Ogromno ljudi je uporabljalo javni prevoz. Telefoni niso bili ravno pogosti,moja družina ga sploh ni imela. O prenosnih telefonih pa da sploh ne govorim,imeli so ga le premožnejši. Govorim o obdobju, ki je bilo le 13, največ 15 let nazaj. Tukaj so tudi računalniki. V mojem razredu so ga od 25 otrok, imeli le trije ali štirje. Danes si pa večina vrstnikov(in ljudi na splošno), življenje brez avtomobila ali motornega kolesa, ki ni izključno njegov, se pravi da ga uporablja kadar želi, zelo težko predstavlja. Uporabniki javnega prevoza so malodane označeni za socialno ogrožene, ali pa skoraj za čudake, v primeru da se zavestno odločijo za to obliko prevoza. Kar se tiče mobilnih telefonov in računalnikov pa je razlika drastična. Mobilni telefon je postal obvezen spremljevalec vsakega človeka (tudi najmlajših), bodisi v službi, doma, med rekreacijo, kuhanjem, na stranišču,… Od slehernega človeka se pričakuje da je dosegljiv kjer koli, 24 ur dnevno, v vsakem trenutku. Če obiskuješ šolo, bodisi osnovno, srednjo ali višjo, brez računalnika težko shajaš. Seveda pa vse te aparate ne menjavaš le enkrat na 2 ali 3 leta, ampak kar vsakoletno, če ne že večkrat letno.

Skratka, če povzamemo, povpraševanje po raznih tehnoloških izdelkih se je drastično povečalo,čemur smo prispevali ljudje sami. Če vzamemo za primer osebni avtomobil, motorno kolo, ali drugo prevozno sredstvo, se drastično poveča tudi povpraševanje po gorivu, ali naftnih derivatih. Sedaj pa pridemo na ključno točko. Vlade zahodnih razvitih držav in njihove korporacije morajo, da zagotovijo blaginjo in »vzdržne« življenske razmere ugajati željam in potrebam širše populacije. Ker pa so te postale tako velike in je razvitim državam na njihovem ozemlju že začelo primanjkovati naravnih bogastev, so na nek način prisiljene posegati po tujih naravnih bogastvih, običajno v tretjem svetu, koder so ta še skoraj neizkoriščena zaradi nizke stopnje industrijske razvitosti. In tukaj smo že skoraj pri vojni, kajti kdo bi dopustil tujcu, da si meni nič tebi nič, prisvaja tvoja lastna naravna bogastva. Seveda bi vse lahko rešili po mirni poti, vendar bi v tem primeru tujec moral v zameno tudi nekaj dati, ali drugače povedano plačati, a se to žal ne splača, zato ker je cilj 100% dobiček, na način vse pridobiti a nič dati. Samo na ta način se lahko torej vzdržuje in viša vedno zahtevnejše evropsko-ameriške življenske standarde. Kar pa želim poudariti je to, da smo vsi ljudje v zahodnem svetu, od najvplivnejših pa do »navadnih« odgovorni za večino vojn, ki jih vodi evropsko-ameriška naveza (v novejšem času vedno bolj izstopa tudi Kitajska).

Višja funkcija ali položaj človeka, potemtakem ni razlog za večjo krivdo, tak človek ima pač to smolo(nalogo), da prevzema celotno breme krivde(ali svoj križ), ki ga povzročamo mi vsi. V resnici pa je čisto enako kriv kot mi vsi. Nobeden Bush, Obama, Clinton, ali katerakoli korporacija, po mojem mnenju ne nosi glavne krivde za obstoječe stanje. Oni so v bistvu prisiljeni dati zeleno luč takim odločitvam. Logično je, da je na primer ameriški predsednik dolžan izboljševati socialne razmere in standard v državi. Če tega ne stori, tvega da pride do raznih nemirov, protestov, stavk, ali v skrajnem primeru, državnega udara ali državljanske vojne. Tega pa si seveda nobeden predsednik ali katerikoli državljan ne želi. Na kakšne načine se vzdržujejo in višajo standardi pa sem opisal zgoraj. Vloga državnega vodje na primer ameriškega,je zelo zahtevna in odgovorna naloga in tudi velikokrat žal nehvaležna. Takoj ko pride na oblast je bombardiran z vseh strani, ki pa vsaka vleče na svoje in ena drugo niti najmanj ne upošteva. On pa mora biti tista natančna tehtnica, ki vse skupaj (s pomočjo svetovalcev) stehta, pretehta in odtehta, z željo in predvsem dolžnostjo, da vsakemu ugodi po svojih najboljših močeh. Seveda je treba pri vsem tem tudi ohranjati svetovni mir in blaginjo, kar pa je posredno največkrat v nasprotju z ostalimi zahtevami in pričakovanji. Ker pa predsednik seveda ni bog in ne more ustreči vsem, zagotovo pa mora večini in če smo prebrali prejšnje stavke, ter vsaj malo sklepali, vemo v kaj se je prisiljen podati. Konec koncev lahko tudi upravičeno domnevamo, da si je lahko George W. Bush v resnici lahko celo prizadeval za svetovni mir, a je to bila zanj žal misija nemogoče in je bil prisiljen v vojno. Seveda v imenu boja proti terorizmu, bog ne daj v imenu ohranjanja in zviševanja zahodnega življenskega standarda.

In ker smo ljudje očitno zelo dobri v prenašanju krivde eden na drugega je bil seveda za vojno kriv nihče drug kot George Bush sam in njegovi teksaški prijatelji in oligarhi, ter vodje velikih korporacij. Seveda je treba priznati, da se marsikdo od vodilnih žal okorišča, a to ni glavni razlog. Če smo zelo preprosti bi se potemtakem vodila vojna za nafto ali druga naravna bogastva zgolj zato, ker si šefi naftnih korporacij želijo še dodatnih 20 luksuznih vil, jaht,ali še 50 avtomobilov znamke Rolls-Royce. In vsak ameriški predsednik je poosebljeno zlo, ki uživa v vojni in umiranju nedolžnih žrtev in mu je to v največji užitek. Ameriški vojaki pa so kruti in krvoločni ubijalci, ki ubijajo iz golega užitka (v resnici pa častno opravljajo svojo službo in prelivajo kri zato, da se mi civilisti v zahodnem svetu »preseravamo« z vsem kar nam ponuja naš standard). Navadni državljani smo pa seveda nedolžni in nič krivi. Vsi bi radi le živeli v miru (lahko bi mu rekli krvavi), čeprav se v večini sploh ne zavedamo kaj to je in kako se do njega pride in da je zanj potrebno veliko odrekanja in skromnosti, včasih tudi trpljenja. Zelo zanimivo mi je gledati razne protivojne protestnike v Evropi in Ameriki. Zelo lahko je namreč razobesiti transparent in vzklikati »DOL Z BUSHEM«, »DOL Z OBAMO«, ali »NE NATO« (proti protestom samim v bistvu nimam nič,ampak…). Malo težje pa je poiskati globlje vzroke in pomisliti ali nismo morda tudi mi sami prispevali kamenček v mozaiku, v tem primeru vojne za nafto. Upam si trditi da zelo veliko protestnikov ne živi ravno skromno.

In da še zaključim; moje mnenje je, da bi veliko bolj prispevali k svetovnemu miru s svojo skromnostjo in solidarnostjo ter iskali srečo kje drugje, kot pa zgolj v materialnih dobrinah, kot pa z vzklikanjem in protestiranjem pred vladnimi stavbami, na koncu pa smo seveda razočarani, ker se nihče za nas ne zmeni. Vedno bolj sem priča očitni zahodno-civilizacijski dvoličnosti! Veliko govorimo, delamo pa ravno v nasprotju s tem kar govorimo!

Velja pa si zapomniti tole: usodo si krojimo ljudje sami. Države in korporacije niso nič drugega kot ogledalo nas samih!!!

Ameriško-iraški primer: javnost pritiska, korporacija pritisk prenese na ameriško administracijo, ta pa mora reagirati!!!

Da me nebi kdo napačno razumel, s tem člankom ne želim kritizirati človeškega napredka in tehnologije, pač  pa želim povedati da b morali biti del njega vsi ljudje na svetu. Ker pa so razlike astronomske, ni druge rešitve, kot v tem,da se zahodnjaki malo »zabremzamo« in hkrati prispevamo in nudimo možnost manj razvitim, ki so tehnološko daleč za nami. Torej je najprej potrebno, da se celotna stvar izenači, šele nato lahko gremo skupaj naprej!

David Eršeg

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s